Maks Fabiani in Jože Plečnik, brez dvoma najpomembnejša slovenska arhitekta, sta bila tekmeca. Dokumentarni film prvič odstira, kako pogosto sta se prepletali njuni zgodbi. Išče slogovne primerjave med deli ter opozarja, koliko sta 'prepisovala' eden od drugega, kdaj sta si prevzemala posle, hkrati pa priča o medsebojnem spoštovanju.
Svetništvo med Slovenci ni na posebno dobrem glasu, kar gre pripisati tudi razkritju znamenite prevarantke, znane pod imenom Vodiška Johanca, ki je zaradi domnevnih čudežev v Vodice privabljala množice ljudi. Zgodaj osirotela Ivana Jerovšek je leta 1913 poskrbela za veliko senzacijo, saj je uprizarjala Kristusovo trpljenje, krvavela po celem telesu in trdila, da lahko vzpostavi stik z umrlimi.
Franja je film o izjemni in dramatični življenjski zgodbi Franje Bojc Bidovec, partizanske zdravnice in je film o mladem dekletu Anji, študentki medicine, ki v Franjini intimni izpovedi v pismih sinu , najde navdih in ženskost v vsem presežnem, ki je v svetu, navidez enakih možnosti, izpuhtela.
V zadnjih letih doživlja strip na Slovenskem svojstven razcvet – manj v obliki širše prepoznavnih popularno-kulturnih izdelkov, zato pa toliko bolj kot alternativna in največkrat prezrta umetniška panoga. Film Ko črte govorijo zajema aktualni stripovski trenutek na Slovenskem, kot vezno nit pa si vzame proces nastanka stripa: od zamisli do osnutka, od ustvarjalca do zgodbe, od papirja do računalnika, od založnika do tiskarja, od trgovca do kupca. V filmu nastopajo različne generacije slovenskih striparjev: od tistih najbolj izkušenih kot sta Miki Muster ter Kostja Gatnik, do srednje generacije, ki ji pripadata Zoran Smiljanić in Iztok Sitar, pa do mlajše generacije striparjev kot so Kaja Avberšek, Ciril Horjak in Matej de Cecco. Pridružita se jim scenarista Boštjan Gorenc Pižama in Andrej Rozman Roza, založnika Katerina Mirović (Stripburger) in Vojko Volavšek (Strip Bumerang), trgovec Sandi Buh, publicist Max Modic, spletni stripovski ustvarjalec Žiga Aljaž (Strip Generator), ljubitelji stripa (Tomaž Bobnar, društvo Stripoholik) ter drugi bralci, trgovci, ustvarjalci in uredniki.
Mako Sajko je eno največjih imen slovenskega dokumentarnega filma. Diplomiral je na Visoki filmski šoli v Beogradu pod mentorstvom legendarnega Slavka Vorkapića in tako postal eden prvih formalno izobraženih slovenskih filmskih ustvarjalcev. V 60-ih in 70-ih letih je posnel številne kratke dokumentarne filme, ki so v večini prejeli nagrade na domačih in tujih filmskih festivalih. Številni filmi Maka Sajka pa so zmotili tedanjo socialistično oblast, zato je po filmu Narodna noša, ki ni dobil dovoljenja za javno predvajanje, prenehal snemati in se je posvetil izobraževanju najmlajših filmskih ustvarjalcev. Njegova izjemna filmska dela so bila tako spregledana vse do leta 2009, ko je Mako Sajko prejel Badjurovo nagrado, najpomembnejšo strokovno nagrado na področju filma pri nas.
Letos mineva dvajset let od odkritja epohalne najdbe v jami Divje babe, ko je vodja arheoloških izkopavanj dr. Ivan Turk naletel na kost jamskega medveda z luknjicami, ki naj bi bile delo neandertalcev, in ne naključno nagrizena kost. Domnevno najstarejše glasbilo na svetu, staro približno 60 000 let, je bilo predmet številnih raziskav, z izdelavo replik in izvajanjem nanje, pa se najbolj intenzivno ukvarja akademski glasbenik Ljuben Dimkaroski. Z etnomuzikologom, prof. dr. Svaniborjem Pettanom, sta na vrsti arheomuzikoloških kongresov predstavljala široko paleto izvajalskih možnosti, ki jih omogoča ta piščal.
Leta 2014 je Ljubljana praznovala 2000-letnico rimske Emone. Igrano-dokumentarni film Mesto, ki se ozira v nebo je nekakšen homage antični predhodnici današnje Ljubljane. Film ne poskuša rekonstruirati nekdanje podobe rimskega mesta, ampak pripoveduje o mestih kot živih organizmih, kako so se ta skozi čas spreminjala, rastla in izginjala, seveda s poudarkom na rimskem urbanizmu kot sijajni sintezi vse antike.
KRESNIK – slovansko božanstvo dobrega – je pripoved o še danes živem praznovanja Kresnika, starega slovanskega božanstva. Kresna noč, noč na 24. junij, nakazuje začetek obdobja pojemanja sončne svetlobe v letu. Za ta čas je po ljudskem izročilu značilno prižiganje kresov. Staroverci so na ta dan posebej častili Kresnika. Na Krasu je človek še danes spoštljiv do narave – zemlje, ki ga hrani, zato se ji ob začetku poletja zahvali s kresom- očiščujočim ognjem - in prosi še za eno dobro leto.
Notranjec Steinberg je malo znan mož iz 18. stoletja. Pa vendar je bil – tako odkriva avtorica dokumentarnega filma »Franc Anton Steinberg: človek baročne popolnosti« Magda Lapajne – perfekcionist, ki je svoje bogato tehnično znanje razširil tudi na področje umetnosti. Bil je nadzornik deželnih cest na Notranjskem in v času njegovega službovanja je nastala široka cesta, ki je prek tega dela naše dežele popeljala samega cesarja Karla VI. z Dunaja v Trst.
Čeprav je Miki Muster v slovenskem kulturnem prostoru - in širše - prisoten že občutno več kot pol stoletja, kaže, da bi lahko prav letošnje leto označili za Mustrovo leto. TV Slovenija se mu ob tej priložnosti poklanja v okviru oddaj Velika imena malega ekrana s portretnim filmom, naslovljenim Gospod Zvitorepec - Miki Muster, katerega avtor in režiser je Slavko Hren. Muster, letošnji Prešernov nagrajenec, eden začetnikov slovenskega stripa, po osnovni izobrazbi kipar, sicer pa verjetno naš najuspešnejši avtor stripa in risanega filma, karikaturist in človek mnogih talentov, bo 22. novembra dopolnil 90 let.
Dokumentarni film Revolucionar v talarju režiserja Jerneja Kastelca prikazuje življenje in delo Janeza Evangelista Kreka, enega največjih narodnih buditeljev v zgodovini slovenskega naroda. Prek njegovega vsestranskega delovanja film podaja tudi družbenozgodovinski vpogled v obdobje na začetku 20. stoletja, ki je Slovencem prineslo velike spremembe.
Dokumentarna pripoved o vzponu in padcu filmske zvezde nemega filma na prehodu v zvočni film. Mlado dekle iz Divače pobegne od doma in kljub prepovedi njene mame opravi avdicijo za film v ogromnem Berlinu, ki je bil v tistem času filmska metropola Evrope. Univerzalna zgodba neznane osebe, ki ji uspe veliki preboj v svetu in ki v gledalcu budi pogum, občudovanje, simpatijo, optimizem in posredno identifikacijo z likom dokumentarca. V življenju zamenja kar tri imena in priimke. O njej je v tistem času doma in po svetu napisanih več člankov, kakor o katerem koli Slovencu ali Slovenki. Vztrajno polni stolpce obrekljivih časopisov, s trači o njenem delu pri filmu in njenih ljubezenskih aferah, ki krožijo med Zagrebom, Ljubljano in Beogradom. Oboževalci popolnoma okupirajo železniško postajo v Beogradu, kamor pride na premiero svojega filma, samo da bi jo videli. Je prva Slovenka, ki se gola pojavi na filmskem platnu. Posname čez štirideset filmov ter večkrat zavrne mamljive ponudbe iz ZDA in namesto v Hollywood odpotuje v Beograd. Vrh njene kariere je nedvomno film „Erotikon“. Ko so ga prvič prikazali, je preprosto stresel Evropo. Ita Rina s to vlogo postane zvezda, ki dobiva mamljive vloge, sanjske honorarje, na njen naslov pa prično prihajati pisma oboževalcev. Film „Erotikon“ dvigne tudi precej prahu glede naslova in nekaj golih prizorov, zato pa je tudi eden najbolj gledanih filmov leta.
Uživali boste lahko v posnetku koncerta zasedbe Marko Hatlak & FUNtango, na katerem je kot gost nastopil Iztok Mlakar in navdušil občinstvo s svojimi ponarodelimi hiti (Štefana, Beštija, Avtopromet Gorica, Vandima). Z vokalistom in harmonikarjem Hatlakom v skupini igrajo violinist Dejan Gregorič, pianist Jan Sever, kitarist Andrej Pekarovič in kontrabasist Jošt Lampret.
Ob stoti obletnici Narodne galerije v Ljubljani je v Dokumentarnem programu TV Slovenija nastal film, v katerem želijo ustvarjalci prikazati zlasti simbolen pomen naše osrednje galerije nekoč in danes. Spoznali bomo razmere ob ustanovitvi akropole slovenskih lepih umetnosti in najvišje umetnostne ustanove naroda, kot so jo poimenovali ustanovitelji, in jih primerjali z drugimi evropskimi narodi in njihovo muzejsko tradicijo. V filmski pripovedi predstavljamo današnjo zbirko, dogodke, poklice in delo z obiskovalci v Narodni galeriji, obiskali pa smo tudi Prago ter iskali povezave med našo in češko Narodno galerijo. Naslov dokumentarnega filma Razkošje lepega je povezan z zakoncema Malešič iz Kamnika, ki nas bosta, kot člana Društva prijateljev Narodne galerije in navdušenca nad lepim, popeljala v svet umetnosti prek svoje življenjske zgodbe in spominov.
V dokumentarnem filmu Forenziki železne dobe nas bo ekipa strokovnjakov iz Slovenije, Hrvaške, Anglije, Bosne in Hercegovine ter Italije popeljala na pravo forenzično popotovanje po starejši železni dobi. Znanstveniki lahko s pomočjo najnovejših tehnologij in metod ugotovijo, od tega, kako so ljudje v starejši železni dobi poseljevali in spreminjali krajino, v kateri so živeli, pa vse do tega, kaj je bilo na jedilniku železnodobnega človeka in kako so nastajale upodobitve na znameniti situlski umetnosti. Podobe na teh umetelno okrašenih bronastih predmetih razkrivajo predvsem svet bojevnikov in veljakov, železnodobno družbo, ki je bila močno razslojena. Prizore z najbolj znane bronaste vedrice, situle z Vač, imamo Slovenci tudi na osebnih izkaznicah in v potnih listih. Iz starejše železne dobe izhaja torej eden naših nacionalnih simbolov.
Dokumentarni film Druga koža obravnava oblačilno kulturo skozi čas. Zajema številne sloge oblačenja v različnih družbenih kontekstih. Obleka ne le ščiti ampak vedno govori. Skriva, odkriva, zapeljuje, nagovarja in umešča. Kako in kaj oblačiti je vedno stvar kulture in družbe, zato se film dotakne narodnih noš, poročnih oblek, steznika, bikinijev, pahljač, titovk, kavbojk, najlon nogavic, oblačil povojnih generacij ipd.. Hkrati odpre teme seksizma, telesa, tradicije, mode in drugih tem, ki se navezujejo na ekonomske in družbene razmere pri nas – vse od tekstilne industrije v socializmu, do globalizacijskih razmer današnjega časa. Dokumentarni esej je nastal pod avtorsko taktirko Majde Širca.
Iz razvalin antične Emone je stoletja pozneje zrastla srednjeveška Ljubljana. Tako, kot je danes živahno v naši prestolnici, je tudi v srednjem veku venomer vrvelo ljudi. Zadnja leta so arheologi prišli do vznemirljivega spoznanja. Zametke srednjeveškega mesta so pomaknili vsaj za 100 let prej, kot je veljalo do zdaj. Srednji vek je bil tudi obdobje silnega intelektualnega razcveta in tudi Ljubljana je bila v 15. stoletju pomembno humanistično središče, ki se je tako po duhovni, kot tudi gospodarski moči kosala z drugimi mesti srednjeveške Evrope. Vonj po starem mestu je zgodba o uspehu srednjeveške Ljubljane.
Igrano-dokumentarni film Ivan in Karla odpira pogled na razmerje med pisateljem Ivanom Mrakom in njegovo ženo kiparko Karlo Bulovec. Predstaviti Mraka ni mogoče, ne da bi predstavili njegove zavezanosti Bulovčevi, ki je svoje ozkosrčne sodobnike razburjala tako s popolnim umetniškim talentom kot tudi s tem, da je več kot polovico svojega življenja prehodila z Mrakom. Seveda velja tudi obratno. Tudi Karlino življenje se nam odkrije kot celota samo, če si vzamemo pravico pogledati skozi Mrakova očala. Njuno sobivanje je bilo hkrati tudi medsebojno umetniško oplajanje skozi najbolj liričen medij: ljubezen.
Lepa Vida velja za enega največjih ohranjenih slovenskih ustnih folklornih izročil in mitoloških motivov, ki se je ohranil v ljudski baladi. Prav arhetipskost Lepe Vide jo je naredilo nesmrtno, saj gre v njenem primeru za enega najmočnejših simbolnih likov, katerega obravnava se pojavlja skozi vso zgodovino.
“Sem kar sem, ste kar ste. Da ste mi živi in zdravi, aleluja!” je odmevalo v polni Areni Stožice. Magnifico, ki je v treh dekadah močno zaznamoval slovensko kulturo, je že tradicionalno, na božični večer napolnil Areno Stožice v Ljubljani. Na koncertu so v dobrih dveh urah zazvenele uspešnice kot so Silvija, Magnifico je peder, Hir Aj Kam, Hir Aj Go, Avanti Popolo, Pastirče mlado, Tivoli, Cici Mici in druge. Charlatan in romantik. Idealist in voajer, predvsem pa glasbenik, ki se od leta 1993 ni ustavil. S svojimi uspešnicami piše zgodovino slovenske glasbene scene. V svoji karieri je izdal osem avtorskih plošč in tri filmske albume, imel preko 1000 koncertov doma in po svetu.